Skórnir og žakiš.
Ég var į frįbęrri samkomu ķ Samhjįlp ķ kvöld. Eins og alltaf var lofgjöršin frįbęr, fólkiš frįbęrt, vitnisburšurinn hjį Sigurši Karlssyni frįbęr og ręšan hans Halldórs Lįrussonar frįbęr. Ég veit bara ekki hvar žetta endar en Guši einum sé lof og heišur.
Mig langar aš taka tvennt sem sagt var į samkomunni śt.
Annars vegar žaš sem Siguršur sagši ķ vitnisburšinum og hins vegar nokkuš sem Halldór sagši en prédikun hans var um kraftinn sem er ķ orši Gušs og žann mįtt sem okkur er gefin meš Oršinu, ,,Žvķ aš orš Gušs er lifandi og kröftugt og beittara hverju tvķeggjušu sverši og smżgur inn ķ innstu fylgsni sįlar og anda, lišamóta og mergjar, žaš dęmir hugsanir og hugrenningar hjartans". Hebreabr. 4.12. Tölum oršiš śt!
Siguršur dró fram afar skemmtilega samlķkingu į barnatrś og fulloršinstrś. Oft heyrum viš žennan frasa, Ég į nś mķna barnatrś. Meš žessa samlķkingu ķ huga sagši Siguršur, ,,Ég į nś mķna barnaskó" (įtti viš sjįlfan sig ķ žįtķš). Žaš žarf svo sem ekki aš fara mörgum oršum um žetta en viš vitum aš viš sem fulloršnir einstaklingar pössum ekki ķ barnaskóna okkur, alveg er žaš eins meš trśna okkar, žegar viš erum fulloršin žurfum viš fulloršinstrś, ekki barnatrś.
Svo var žaš Halldór og žaklekinn: Hann sagši frį žvķ aš ef hans elskulega kona hśn Įrnż, vęri svona aš finna aš einhverju (hann sagši žetta mjög mjśklega), žį hefši hann minnt hana stundum į žaklekann ķ Oršskvišum Salómons, ,,Konužras er sķfelldur žakleki". Oršskv. 19.13. Žį hefši Įrnż tekiš utan um hann og sagt, ,,Halldór minn hver į aš gera viš žakiš"? Snilldarsvar og okkur körlum öllum įminning um žaš aš viš eigum aš veita eiginkonum okkar vernd.
Guš blessi žig og gefi žér góšan dag!
Mig langar aš taka tvennt sem sagt var į samkomunni śt.
Annars vegar žaš sem Siguršur sagši ķ vitnisburšinum og hins vegar nokkuš sem Halldór sagši en prédikun hans var um kraftinn sem er ķ orši Gušs og žann mįtt sem okkur er gefin meš Oršinu, ,,Žvķ aš orš Gušs er lifandi og kröftugt og beittara hverju tvķeggjušu sverši og smżgur inn ķ innstu fylgsni sįlar og anda, lišamóta og mergjar, žaš dęmir hugsanir og hugrenningar hjartans". Hebreabr. 4.12. Tölum oršiš śt!
Siguršur dró fram afar skemmtilega samlķkingu į barnatrś og fulloršinstrś. Oft heyrum viš žennan frasa, Ég į nś mķna barnatrś. Meš žessa samlķkingu ķ huga sagši Siguršur, ,,Ég į nś mķna barnaskó" (įtti viš sjįlfan sig ķ žįtķš). Žaš žarf svo sem ekki aš fara mörgum oršum um žetta en viš vitum aš viš sem fulloršnir einstaklingar pössum ekki ķ barnaskóna okkur, alveg er žaš eins meš trśna okkar, žegar viš erum fulloršin žurfum viš fulloršinstrś, ekki barnatrś.
Svo var žaš Halldór og žaklekinn: Hann sagši frį žvķ aš ef hans elskulega kona hśn Įrnż, vęri svona aš finna aš einhverju (hann sagši žetta mjög mjśklega), žį hefši hann minnt hana stundum į žaklekann ķ Oršskvišum Salómons, ,,Konužras er sķfelldur žakleki". Oršskv. 19.13. Žį hefši Įrnż tekiš utan um hann og sagt, ,,Halldór minn hver į aš gera viš žakiš"? Snilldarsvar og okkur körlum öllum įminning um žaš aš viš eigum aš veita eiginkonum okkar vernd.
Guš blessi žig og gefi žér góšan dag!
0 Ummæli:
Sendu inn athugasemd
<< Heim