žrišjudagur, įgśst 31, 2004

Erfišleikar.

Okkur gengur misjafnlega aš fóta okkur ķ lķfinu og margir hafa upplifaš aš žó žeir hafi gefiš lķf sitt Kristi, žį hrasa žeir aftur og aftur. Og menn spyrja sjįlfa sig aš žvķ hvaš hafi eša hvort nokkuš hafi breyst.

Viš žaš aš gefa lķf sitt Kristi veršur dramatķsk breyting į lķfi manns, žvķ meš žvķ hefur viškomandi gengist undir sįttmįla viš Guš og mun taka arf meš Kristi og dvelja um alla eilķfš meš föšurnum. Sį sem eitt sinn var įn vonar um eilķft lķf, eignast vonina og lķfiš.

Okkur var ekki lofaš dansi į rósum, heldur lofaši Drottinn aš vera meš okkur alltaf og sleppa aldrei hendinni af okkur. Žaš erum hins vegar viš sem oft kjósum ašra leiš en žį sem Guš fyrirbjó okkur og uppskerum erfišleika.

En hvaš er til rįša? Ķ fyrsta lagi žjįlfašu žig (I Kor. 9.24-27). Ķ öšru lagi gefšu Guši tķma žinn, traust žitt og samvinnu. Hafšu žaš hugfast aš žegar Davķš mętti Golķat, žį var Golķat ekki ašeins óvinur Davķšs, heldur einnig Gušs. Bardaginn var žvķ Drottins, Davķš var ašeins verkfęri. Žannig er žaš lķka hjį okkur, žegar óvinurinn kemur ķ gegn okkur žį er hann ekki ašeins óvinur žinn, heldur lķka Gušs. Treystu žvķ Guši fyrir öllum žeim erfišleikum sem žś stendur frammi fyrir, geršu eins og žś getur en mundu aš bardaginn er Drottins.

Ef žś hefur falliš žį segi ég viš žig: Stattu upp og haltu įfram aš ganga meš Guši. Hversu oft? Žangaš til žś ert frjįls !